Kuhanega krompirja ne vzamemo!
Naše potovanje je skoraj da že prišlo h koncu, mi pa se javljamo z letališča v Münichu. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljale do helsinškega letališča in od tam vzletele okoli 6.ure zjutraj. Sedaj pa sedimo in čakamo na naslednji let do Brnika in pišemo naš še zadnji blog.
Kaj smo se naučile o Finski:
Finci so zelo vljudni in pošteni. Zanimivo dejstvo se nam zdi, da svojih koles, ki jih puščajo po mestu, nikoli ne zaklepajo. Tudi vsakič, ko iztopijo iz mestnega avtobusa, glasno izrečejo KIITOS, kar pomeni “hvala”. Ker smo vsak dan malicale v šoli smo opazile tudi to, da pri obroku vedno jejo kuhan krompir s kozarcem mleka in pred samim obrokom jejo le ržen kruh z margarino.
1.dan
2.dan
3.dan
....
in tako dalje še vsak naslednji dan
Glede na to, da je velik del Finske sam gozd, je zanimivo dejstvo tudi to, da imajo v njem javno razsvetljavo po samih gozdnih poteh. Tudi sama pokopališča se raztezajo po gozdovih Finske.
Kaj smo se naučile o šolskem sistemu:
Finski šolski sistem je povsem drugačen od slovenskega. Bolj je osredotočen na posameznikov razvoj, ne pa na celotno skupino, zato finski dijaki radi hodijo v šolo in se veselijo samega pouka. Lahko rečemo, da je razlika v mentaliteti. Pouk sicer traja dlje, vendar si na uro in pol vzamejo odmor, ki traja 15 minut. Celotno zadevo si med poukom vzamejo “v izi”. Ni jim pomemben sam čas, vendar izkušnja in znanje, ki ga odnesejo od pouka. Domačih nalog ne poznajo in tudi na začetku ure učitelj prisotnosti dijakov sploh ne pregleda. Starostna razlika med dijaki je velika, saj po končani šoli se lahko ponovno vpišejo na drugo, ker si izobrazbe želijo. Dijaki učitelja ne vikajo, z njim imajo pristen odnos, zato ga tudi kličejo po imenu.
Izlet na Finsko je bil za vse nas izredno pozitivna izkušnja. Pridobile smo polno novih veščin in znanj in smo hvaležne, da nam je Erasmus omogočil to potovanje oziroma izkušnjo. Hvala tudi vsem, ki ste nas spremljali na naši poti.
Moi moi (=adijo)
